Vinka Ošlaka sem osebno srečal le enkrat, zadnjič v Mariboru na podelitvi Večerovega priznanja za “bob leta”, čeravno sem ga poprej veliko bral in miselno, ne, bolje rečeno čustveno doživljal. Zdaj si dopisujeva in prijazno mi je dovolil, da katero od njegovih umetnin objavim tudi na tem blogu. Hvala Vinko, ker Si, z veliko začetnico…
Letošnji novoletni koncert v „zlati dvorani” dunajskega glasbenega društva, ki ga je vodil izjemni dirigent svetovnega slovesa, gost iz Francije, Georges Prêtre, me je spomnil na dve sentenci starega kitajskega modrijana Konfucija. Prva pravi, da pravi vladar ne vlada. Mišljeno je seveda: ne vlada tako, da bi kar naprej sprejemal neke ukrepe, posegal v delo vladnih služb ali celo spreminjal državne zakone in sprejel vrsto novih, stare pa ukinjal. Konfucijev idealni vladar, ki ga v resnici ni, lahko pa ga imamo za nedosegljiv vzor, vlada diskretno, neopazno, v tišini – ne v smislu zarotniškega zamolčevanja! – in z mirom, ki pristoji modremu človeku. In glede tega je bil Konfucij enakega mnenja kakor Platon, da bi kralj moral biti modrijan, in če to ne gre, bi bilo treba modrijana prisiliti, da bi sprejel krono in žezlo in sedel na kraljevi prestol. Druga sentenca pa pravi, da začne država propadati pri glasbi.
Zakaj mi je to prišlo na misel prav ob uživanju tega koncerta, ki v glasbenem smislu kajpada ne pomeni umetniškega vrha, saj je glasbena žetev družine Strauss nekakšna zabavnoglasbena rubrika v okviru širšega pojma klasične glasbe. A dirigent, ta imenitni in tudi človeško tako simpatični petinosemdesetletnik s kondicijo mladeniča in duhom in modrostjo starca, Georges Prêtre – njegov priimek pomeni duhovnika, kar ni čisto brez pomena za to, kar bi rad tu povedal – je svoje delo opravil tako, da mi je nujno prišel na misel kitajski modrec z izrekoma, nad katerima sem se navdušil že pred davnimi leti, ko sem te reči prebiral še kot mlad navdušenec za kitajsko modrost.
Kako je opravljal svoje delo, ki ga sam niti ne imenuje dirigiranje, ampak interpretacija, in sebe nima za dirigenta, ampak interpretatorja. Dirigentske palice v glavnem sploh ni uporabljal. To, kar je opravek večine dirigentov, da bi namreč dajal orkestru ritem z ustreznimi poudarki, vstopanji in izstopanji posameznih inštrumentov, ga sploh ne zanima. Z gracilnimi violinskimi rokami je to, kar naj bi vrhunski avstrijski orkester igral, bolj risal v zraku kakor zamahoval. Večkrat je tam pred svojimi glasbeniki skoraj samo stal in ni delal nič tega, kar smo sicer vajeni pri dirigentih. Tedaj mi je prišlo na misel: ta veliki glasbenik je med dirigenti konfucijanski kralj, ki vlada, ne da bi vladal, ne da bi namreč vidno in občuteno vladal. Bolj kakor s tem, kar je počel z rokami in vsem telesom, je vladal orkestru s tem, kar kot oseba je in to tudi zmore izraziti, ne da bi moral delati velike geste, močno mimiko, kaj šele, da bi eksaltirano gimnasticiral na podestu, kakor smo vajeni pri nekaterih mlajših dirigentih. V intervjuju je med drugim povedal, kako svoje delo razume: „Violinist igra na violino, pianist na klavir – na kaj pa igra dirigent? Na orkester. Njegov instrument je človek, in to je tako čudovito, zato se nimam za dirigenta, ampak za interpreta.”
Ko opazujem občinske, deželne in državne poglavarje našega časa, žal nimam občutka, da bi na svojem področju dosegali to, kar odlični glasbeni interpreti vendar dosegajo. Tudi oni igrajo na človeka in na svojo nacijo, kakor dirigent igra na glasbenika in na ves orkester. A igrajo kar se da slabo; namesto diskretnega, rahlega nakazovanja melodije, za čimer teži kakšen Georges Prêtre, ki ni duhovnik samo po svojem francoskem priimku, ampak v prenesenem pomenu predvsem v svojem poklicu, dirigirajo, kakor da imajo pred seboj kak „Musikantenstadel” in kakor da bi obstajal v glasbi samo še ritem, brez harmonije in brez melodije. Danes ne „repajo” svoje priskutne hitre čenčavosti samo sodobni popevkarji, ampak tako govorijo tudi številni politični voditelji od občinske do svetovne ravni. Svoj oblastni položaj razumejo kot intervencijsko postajo, iz katere panično in velikokrat povsem nerazumno in škodljivo posegajo v življenje ljudstva in države, ki jo vodijo.
Konfucijeva druga sentenca, da začne država propadati v glasbi, ne pomeni, vsaj tako sam berem Konfucija, da bi bila glasba vzrok tega propadanja, pač pa, da se v glasbi to propadanje vidi že davno prej, preden to začutimo tudi v gospodarstvu, pravnem sistemu, socialni ureditvi, javni morali in podobno. Glasbo namreč sestavljajo tri prvine, ki hkrati simbolizirajo sestavo in delovanje sveta v celoti, še posebej pa človeškega sveta in posameznega človeka v njem. Ritem je mera časa, čas pa je ena temeljnih danosti posameznega človeškega življenja in človeštva. Harmonija pomeni tudi harmoničnost v življenju posameznika, narodov in vsega človeštva, ki sega navzgor do Boga in navzdol do neosebne narave. Melodija pa pomeni vsebino, zgodbo, zgodovino. Zato je bila melodija najprej povezana z besedo in je bila njena spremljava. Homer je svoja epa prepeval ob spremljavi svojega inštrumenta. Kralj David je svoje psalme prepeval ob spremljavi harfe, na katero je igral. Današnji samospevi, pesmi, opere in operete, muzikali, so daljna senca tega, kar je glasba na začetku bila: podpora besedi, ki je vendar prva, saj je po njej nastal svet. Tako človek, kakor tudi država v resnici začneta propadati zaradi besede. Zaradi neustreznega razmerja do prav tiste besede, po kateri je bil ustvarjen svet, in one, ki je tej sledila, ko se nam je Stvarnik sam razodel z besedo in tudi samega sebe imenoval Beseda, kakor se začenja evangelij po Janezu.
Ko bi kralji tega sveta – sem štejejo tudi predsedniki, saj so to tudi kralji, četudi le za nekaj let in izvoljeni na volitvah – znova odkrili pomen besede, nameč prve, torej Božje besede, in bi jim potem tudi glasba veljala kot najbolj ustrezno estetsko okolje te besede, bi lahko vladali tako, kakor Georges Prêtre vlada nad orkestrom, ki ga vodi in s katerim interpretira skladatelje, in bi tako v mirnem in modrem, rahločutnem in diskretnem vladanju prav tako interpretirali prvega Komponista, ki je ustvaril največjo kompozicijo, ki si jo lahko predstavljamo, naravo in v njej življenje in v življenju človeško življenje, povabljeno, da sprejme delež v življenju Boga, ki je skomponiral svet.
Da obstaja med vladanjem in glasbo ozka povezava, kaže ravnanje in vedenje vladarjev samih. Skoraj ni politika, ki v predvolilni kampanji ne bi zgrabil za dirigentsko palico in se postavil pred kako skupino godbenikov. Stari monarhi so enakopravno z drugimi igrali v orkestrih, in tam nikakor niso bili „prva violina”, ampak so ponižno sprejeli mesto, ki jim ga je prisodil dvorni kapelnik. Diktatorji… Stalin je bil tako dober altist v cerkvenem zboru, ki ga je potem tudi nekaj časa vodil, da so mnogi mislili, da bo naredil veliko pevsko kariero v operi. Hitler je večino svojega mišljenja in hotenja črpal iz fanatične privrženosti Wagnerjevi glasbi, ki jo je, stoje na galeriji, hodil redno poslušat že v svojem dunajskem času. Za Josipa Broza so biografi vedno zelo poudarjali, da je prav dobro igral klavir, ki se ga je učil privatno na Dunaju. In njegova zadnja prešuštna avantura je bila operna pevka.
A ko se glasba loči od besede in pozabi, komu naj služi, se spridi in postane zgolj še oglušujoč ritem, kakor se hkrati spridi oblast in postane samo še frenetično priganjanje brez ozira na smisel in harmonijo s tem, kar je naš izvor in začetek.
Vinko Ošlak, Celovec
